Take a photo of a barcode or cover
3.58 AVERAGE
3.58 AVERAGE
The epitome of what is wrong with literature. I don't care about your stupid rich kid problems, and you can't write and aren't clever.
DFW without the depth of honest emotions, but it did make me laugh a few times
"Če ne želiš, da bi drugi vedeli, da obstajaš, se lahko tudi ubiješ, saj zavzemaš prostor, porabljaš zrak."
Prvenec Dava Eggersa iz leta 2000, Srce parajoče delo neizmerne globine, je bil med kritiki izjemno dobro sprejet in je bil celo med finalisti za Pulitzerjevo nagrado. Izjemen uspeh, če pomislimo, da je avtor delo napisal v svojem tridesetem letu. Gre za prvoosebno izpoved, ki se v glavnem vrti okoli večnih in občutljivih tem – smrti, odraščanja, vzgoje in izgubljene mladosti.
Zgodba se odvija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Eggers po smrti staršev – oba je v nekaj mesecih premagal rak – primoran skrbeti za 13 let mlajšega brata, Topha. Iz Illinoisa sta se preselila na zahodno obalo v Kalifornijo. Pred Davom je bila izjemno težka naloga, saj je bil tudi sam z eno nogo praktično še v tistih nedolžnih letih, ko bi moralo iti vse po načrtu, ko bi morala biti pot tlakovana gladko in brez ovinkov. Toda ta pot se je zdaj sunkovito končala. Oropan je bil nečesa, česar še sam ni imel prav dolgo. Mladosti. Brezskrbnosti. Nepremišljenih dejanj. Imel je 21 let, toda na hitro jih je moral dodati še 20. Brat je na neki način postal njegov otrok.
Dave je bil razklan. Razganjalo ga je. Po eni strani so ga – kadar si je kot zgarani starš privoščil nekajurni pivski izlet v neodvisnost – mučile paranoične skrbi, kako se Tophu godi pri varuški, po drugi strani pa so iz njega bruhale vse potlačene mladostno trmoglave silnice, ki so se kopičile zaradi vsiljenih razmer. To je jasno razvidno že iz samega sloga pisanja, ki kar buhti od intelektualnih domislic, po katerih avtor precej neprikrito in nesramežljivo hrepeni, ter sočnih kletvic, ki jasno nakazujejo zmerno dobro prikrito jezo in skrb, da se ne bo intelektualno izpolnil.
"Če nisi obseden sam s sabo, si verjetno dolgočasen."
Ves čas je razpet med domačimi občutki ter pretencioznimi, celo egoističnimi nastavki. Skrbi za brata, toda v osredju je on sam. Samo on. On, ki bo nekaj dosegel. On, ki ga svet samo čaka, da bo stopil na oder. On, ki na videz skromno unovči svojo tragično zgodbo, vendar se z njo naslaja, ko se prijavi, da bi sodeloval v resničnostnem šovu. Ves čas je razdeljen. Dihotomija med domom in izpostavljenostjo, ki mu je po njegovem mnenju dana.
"Zakaj bi rad nastopal na Resničnem svetu?
-Ker bi rad, da bi bili vsi priča moji mladosti.
Zakaj?
-Mar ni – prelepa?"
Delo je precej pretenciozno, vendar se v vsej tej literarni vzvišenosti avtor kljub vsemu tudi spusti na tla. Zna manipulirati z bralcem, vabi ga v svoje jezikovne pasti in pri tem ves čas sebe postavlja v ospredje. V predgovoru, ki šteje slabih petdeset strani, opozarja bralca na vse, kar sledi. Z nami vzpostavi dialog in nas poskuša prepričati, da ne gre za ceneni in večkrat prežvečeni izdelek. Seveda, saj že sam naslov nakazuje na temo, ki lahko hitro dobi vse odtenke banalnosti. In ravno to, da ne gre za še eno dobro znano zgodbo o izgubi bližnjih, nas od prve strani poskuša prepričati Eggers. Na trenutke se zdi, da se celo preveč trudi. S svojimi obrazložitvami na začetnih straneh, ko se še ne spusti v spomine, ko nas naslavlja, ne poskuša narediti ničesar drugega kot to, da se zavaruje pred morebitnimi kritikami, da preveč izkorišča čustveno noto. Da ne ustvarja ničesar novega. Zdi se, kot da se opravičuje za svoje besede in bralcu celo pove, katere strani v knjigi lahko preskoči. Pristop, ki rahlo meji na ošabno brezbrižnost, deluje dvojno – kot zanimiv, vznemirljiv in dokaj duhovit uvod v tragično zgodbo, in trdno zgrajen obrambni zid pred strupenimi puščicami kritik. Pristop, s katerim nenaklonjenim mnenjem prepričljivo zapre usta.
Ta pristop deluje, saj v branje vnaša veliko svežine in kaže na nesporen literarni talent, ki seva iz avtorja. Gre za veren in zanimiv prikaz duha časa, obdobja, ko je bilo dovoljeno sanjati, ko mladostna naivnost še ni bila tako kaznovana, kot bi bila danes. Gre za posebno vrsto iskrenosti, ki jo bralec slej ko prej vzljubi, če prehitro ne odneha in ga Eggersov neposredni, na trenutke precej sebični slog, ne odvrne. Toda nekaj je res. Ne gre za običajno delo in knjiga ni za vsakogar. Gre za zgodbo, ki zahteva svoj čas. Potrpljenje in odprtega duha, da sprejmeš čisto vse, kar pride izpod prstov mladega pisatelja.
In če sprejmeš vsa jezikovna odmikanja ter približevanja, če poskušaš razumeti, v kakšnem času, prostoru in okoliščinah je avtor ustvaril to delo, če mu ne nazadnje nameniš vso svojo pozornost, te čaka dokaj nepozabno literarno doživetje. Doživetje, ki navdihuje s svojo tragičnostjo, muhavostjo, neposrednostjo, iskrenostjo, zaletavostjo in mladostno vztrajnostjo pri zavzemanju sveta.
Hipsterski roman iz predhipsterskih časov, s katerim se lahko pod roko odpraviš v priljubljeni lokal in se z njim pohvališ.
Prvenec Dava Eggersa iz leta 2000, Srce parajoče delo neizmerne globine, je bil med kritiki izjemno dobro sprejet in je bil celo med finalisti za Pulitzerjevo nagrado. Izjemen uspeh, če pomislimo, da je avtor delo napisal v svojem tridesetem letu. Gre za prvoosebno izpoved, ki se v glavnem vrti okoli večnih in občutljivih tem – smrti, odraščanja, vzgoje in izgubljene mladosti.
Zgodba se odvija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Eggers po smrti staršev – oba je v nekaj mesecih premagal rak – primoran skrbeti za 13 let mlajšega brata, Topha. Iz Illinoisa sta se preselila na zahodno obalo v Kalifornijo. Pred Davom je bila izjemno težka naloga, saj je bil tudi sam z eno nogo praktično še v tistih nedolžnih letih, ko bi moralo iti vse po načrtu, ko bi morala biti pot tlakovana gladko in brez ovinkov. Toda ta pot se je zdaj sunkovito končala. Oropan je bil nečesa, česar še sam ni imel prav dolgo. Mladosti. Brezskrbnosti. Nepremišljenih dejanj. Imel je 21 let, toda na hitro jih je moral dodati še 20. Brat je na neki način postal njegov otrok.
Dave je bil razklan. Razganjalo ga je. Po eni strani so ga – kadar si je kot zgarani starš privoščil nekajurni pivski izlet v neodvisnost – mučile paranoične skrbi, kako se Tophu godi pri varuški, po drugi strani pa so iz njega bruhale vse potlačene mladostno trmoglave silnice, ki so se kopičile zaradi vsiljenih razmer. To je jasno razvidno že iz samega sloga pisanja, ki kar buhti od intelektualnih domislic, po katerih avtor precej neprikrito in nesramežljivo hrepeni, ter sočnih kletvic, ki jasno nakazujejo zmerno dobro prikrito jezo in skrb, da se ne bo intelektualno izpolnil.
"Če nisi obseden sam s sabo, si verjetno dolgočasen."
Ves čas je razpet med domačimi občutki ter pretencioznimi, celo egoističnimi nastavki. Skrbi za brata, toda v osredju je on sam. Samo on. On, ki bo nekaj dosegel. On, ki ga svet samo čaka, da bo stopil na oder. On, ki na videz skromno unovči svojo tragično zgodbo, vendar se z njo naslaja, ko se prijavi, da bi sodeloval v resničnostnem šovu. Ves čas je razdeljen. Dihotomija med domom in izpostavljenostjo, ki mu je po njegovem mnenju dana.
"Zakaj bi rad nastopal na Resničnem svetu?
-Ker bi rad, da bi bili vsi priča moji mladosti.
Zakaj?
-Mar ni – prelepa?"
Delo je precej pretenciozno, vendar se v vsej tej literarni vzvišenosti avtor kljub vsemu tudi spusti na tla. Zna manipulirati z bralcem, vabi ga v svoje jezikovne pasti in pri tem ves čas sebe postavlja v ospredje. V predgovoru, ki šteje slabih petdeset strani, opozarja bralca na vse, kar sledi. Z nami vzpostavi dialog in nas poskuša prepričati, da ne gre za ceneni in večkrat prežvečeni izdelek. Seveda, saj že sam naslov nakazuje na temo, ki lahko hitro dobi vse odtenke banalnosti. In ravno to, da ne gre za še eno dobro znano zgodbo o izgubi bližnjih, nas od prve strani poskuša prepričati Eggers. Na trenutke se zdi, da se celo preveč trudi. S svojimi obrazložitvami na začetnih straneh, ko se še ne spusti v spomine, ko nas naslavlja, ne poskuša narediti ničesar drugega kot to, da se zavaruje pred morebitnimi kritikami, da preveč izkorišča čustveno noto. Da ne ustvarja ničesar novega. Zdi se, kot da se opravičuje za svoje besede in bralcu celo pove, katere strani v knjigi lahko preskoči. Pristop, ki rahlo meji na ošabno brezbrižnost, deluje dvojno – kot zanimiv, vznemirljiv in dokaj duhovit uvod v tragično zgodbo, in trdno zgrajen obrambni zid pred strupenimi puščicami kritik. Pristop, s katerim nenaklonjenim mnenjem prepričljivo zapre usta.
Ta pristop deluje, saj v branje vnaša veliko svežine in kaže na nesporen literarni talent, ki seva iz avtorja. Gre za veren in zanimiv prikaz duha časa, obdobja, ko je bilo dovoljeno sanjati, ko mladostna naivnost še ni bila tako kaznovana, kot bi bila danes. Gre za posebno vrsto iskrenosti, ki jo bralec slej ko prej vzljubi, če prehitro ne odneha in ga Eggersov neposredni, na trenutke precej sebični slog, ne odvrne. Toda nekaj je res. Ne gre za običajno delo in knjiga ni za vsakogar. Gre za zgodbo, ki zahteva svoj čas. Potrpljenje in odprtega duha, da sprejmeš čisto vse, kar pride izpod prstov mladega pisatelja.
In če sprejmeš vsa jezikovna odmikanja ter približevanja, če poskušaš razumeti, v kakšnem času, prostoru in okoliščinah je avtor ustvaril to delo, če mu ne nazadnje nameniš vso svojo pozornost, te čaka dokaj nepozabno literarno doživetje. Doživetje, ki navdihuje s svojo tragičnostjo, muhavostjo, neposrednostjo, iskrenostjo, zaletavostjo in mladostno vztrajnostjo pri zavzemanju sveta.
Hipsterski roman iz predhipsterskih časov, s katerim se lahko pod roko odpraviš v priljubljeni lokal in se z njim pohvališ.
dark
emotional
funny
lighthearted
reflective
sad
fast-paced
I did enjoy this book but it took me a while to become fully immersed in the story. I found the beginning of the book to be a little tedious and disturbing. However, after persevering for a while I found myself becoming gripped by this account of Dave Eggers’ life. The writing was accessible and, considering the kinds of events and emotions he is describing, his tone is often quite jovial.
I was amazed by the way that Eggers, barely an adult himself, stepped in to be Toph’s primary caregiver. My favourite parts of the book were the ones where Eggers described the fun and games he and his younger brother had.
There were definitely parts I found less enjoyable than others. There were some sections that seemed to go on for too long but I can see that, for Eggers, they were necessary in explaining his experiences after losing both of his parents.
I am not usually a reader of non-fiction but Eggers’ writing sometimes made me forget that this book is based on his real life experiences. I think it is a good example of how, very often, fact can indeed be stranger than fiction.
I debated rating this book with three or four stars but decided on three in the end because, although I did enjoy it and am glad I have read it, it is not the kind of book I would consider re-reading.
I was amazed by the way that Eggers, barely an adult himself, stepped in to be Toph’s primary caregiver. My favourite parts of the book were the ones where Eggers described the fun and games he and his younger brother had.
There were definitely parts I found less enjoyable than others. There were some sections that seemed to go on for too long but I can see that, for Eggers, they were necessary in explaining his experiences after losing both of his parents.
I am not usually a reader of non-fiction but Eggers’ writing sometimes made me forget that this book is based on his real life experiences. I think it is a good example of how, very often, fact can indeed be stranger than fiction.
I debated rating this book with three or four stars but decided on three in the end because, although I did enjoy it and am glad I have read it, it is not the kind of book I would consider re-reading.
The title might make you think that there is something different about this book. Well, you would be correct. Though I can only say that I liked the book, I must admit that I haven't yet read a "novel" in which the author so directly communicates with the reader throughout the narrative. Lawrence Sterne and Henry Fielding did it in the 17th century, but not with this intensity. From the epigraph straight through to the last lines of the book, he directly addresses the reader, and sometime he sounds pretty angry.
I don't think it will spoil the book to tell you that people die because it happens in the first chapter; I mean, from the title you know that it will be heartbreaking. Having had someone close to me die, I can tell you that he is very honest about his thoughts and feelings of both the lives and deaths of those he lost. Even more, he fully analyzes the effect that their lives and deaths had upon him, but in an effusive circular way rather than by any logical method. Even this is true to life.
His age and class match mine quite closely, so I recognized him as part of my generation, and some of his memories of the 80's and 90's were remarkably similar to mine. I was highly amused by the way he and his friends interacted. Unfortunately, his unending self-analysis and slightly bizarre streams of thought rang almost nauseatingly true to the admittedly self-obsessive thoughts of my early 20s, causing me to stop reading the book for about a week. Is this common for my generation as well? Do any of you engage in a little bit too much self-analysis?
I think that is all I can say without spoiling it for anyone. Read it if you want to.
I don't think it will spoil the book to tell you that people die because it happens in the first chapter; I mean, from the title you know that it will be heartbreaking. Having had someone close to me die, I can tell you that he is very honest about his thoughts and feelings of both the lives and deaths of those he lost. Even more, he fully analyzes the effect that their lives and deaths had upon him, but in an effusive circular way rather than by any logical method. Even this is true to life.
His age and class match mine quite closely, so I recognized him as part of my generation, and some of his memories of the 80's and 90's were remarkably similar to mine. I was highly amused by the way he and his friends interacted. Unfortunately, his unending self-analysis and slightly bizarre streams of thought rang almost nauseatingly true to the admittedly self-obsessive thoughts of my early 20s, causing me to stop reading the book for about a week. Is this common for my generation as well? Do any of you engage in a little bit too much self-analysis?
I think that is all I can say without spoiling it for anyone. Read it if you want to.
Bit too long (but he warned me it would be)
Stuff in his 20s about the magazine was fuzzy and unfocused (again I was warned)
Captured how when we are young we sincerely believe that we can make a lasting difference - and how insufferable and arrogant the youth can be.
What I like about Eggers is he doesn't try to be likable - and often isn't. The "Wallet" chapter is brilliant. But as a narrator he definately outstayed his welcome.
Stuff in his 20s about the magazine was fuzzy and unfocused (again I was warned)
Captured how when we are young we sincerely believe that we can make a lasting difference - and how insufferable and arrogant the youth can be.
What I like about Eggers is he doesn't try to be likable - and often isn't. The "Wallet" chapter is brilliant. But as a narrator he definately outstayed his welcome.