Take a photo of a barcode or cover
A review by wcnderfvl
Demian by Hermann Hesse
challenging
reflective
slow-paced
- Plot- or character-driven? A mix
- Strong character development? It's complicated
- Loveable characters? No
- Diverse cast of characters? No
- Flaws of characters a main focus? Yes
4.0
zdi se mi da sem popolnoma zgrešila bistvo knjge, ker sem se večinoma osredotočala samo na Sinclairjevo hrepenenje po Demianu. brala sem zarad povezave z Wings albumom, tako da grem zdej delat research o referencih in preprat kakšno interpretacijo ali dve..
tudi ni bilo pametno, da sem brala popolnoma zaspana na vlaku (:
tudi ni bilo pametno, da sem brala popolnoma zaspana na vlaku (:
Da, takrat sem si domišljal jaz sam, ki sem bil Kajn in sem nosil znamenje, da to znamenje, ni sramota, da je odlikovanje in da stojim s svojo hudobijo in svojo nesrečo više kot moj oče, više kot dobri in pobožni.
- kaj ni on sam, ta Demian, takle Kajn? Zakaj ga brani, še se ne čuti njemu podobnega?
Vame je prišel tuj duh, nisem se več prilegal v našo skupnost, ki je bila poprej tako prisrčna in ki me je po njej večkrat zgrabilo neznansko domotožje kakor po izgubljenem raju.
Tudi on je bil - drugače kot Kromer, pa vendarle - tudi on je bil zapeljivec, tudi on me je povezoval z drugim, zlim, slabim svetom, in o tem svetu zdaj za zmeraj nisem hotel nič več vedeti.
( “He too … was a tempter; he, too, was a link to the second, the evil world with which I no longer wanted to have anything to do.)
"Dobro, da sprašuješ!" je rekel smeje se. "Zmeraj je treba spraševati, zmeraj je treba dvomiti. -"
"Preveč govoriva," ... "Pametne besede nimajo niti najmanjše vrednosti. Z njimi se samo oddaljiš sam od sebe. Oddaljiti se sam od sebe je greh"
Kaj bo z menj, mi je bilo vseeno. ... Pri tem sem se uničeval in včasih je bila stvar zame videti nekako takšnale: če svet ne ve. kaj bi z ljudmi, kakšen sem jaz, če nima zanje boljšega mesta, nobenih višjih nalog, grejo taki ljudje kot jaz pač k vragu. Svet naj se kar sprijazni s to izgubo.
" ... ti si povezana z menoj, ampak ne ti, le tvoja podoba; ti si kos moje usode."
Spet sem začel hrepeneti po Maksu Demianu.
Vse to je bilo nič. Nisem na svetu, da bi pesnil, da bi pridigal, da bi slikal, niti jaz niti ne kdo drug ni na svetu zato. Vse to se je naredilo le mimogrede. Resnični poklic za vsakogar je le eno: priti k samemu sebi. ... Njegova stvar je najti svojo usodo, ne katerekoli, in jo preživeti v sebi do kraja, cel in nezlomljen.
Zdaj je bilo vse dobro. Našel sem ga.
"Torej si tu, Sinclair. Pričakoval sem te.!
" ... Zamislite se nazaj in vprašajte: mar je bila pot tako težka? Le težka? Mar ni bila tudi lepa? Bi vi vedeli za lepšo, lažjo?"
"Ne vem, kako dolgo naj trajajo moje sanje. ... Želim si, da bi bile večne. ... Tej usodi pripadam in nikomur sicer."
"Dokler so te sanje vaša usoda, tako dolgo jim ostanite zvesti" je resno pritrdila.
Obšla me je žalost in globoka želja, da bi umrl v tej začarani uri.
Ljubil je in pri tem našel sam sebe. Večina pa ljubi, a se pri tem izgubi.
" - Svet se hoče prenoviti. Po smrti diši. Nič novega ne pride brez smrti. -"
"Mali Sinclair, poslušaj! Jaz bom moral proč. Mogoče me boš kdaj spet potreboval, zoper Kromerja ali kako drugače. Če me boš takrat poklical, ne bom več prišel tako robato na konju ali z vlakom. Takrat moraš prisluhniti sam vase, takrat boš opazil, da sem v tebi. Razumeš? ... Zatisni oči, Sinclair!"
Ko sem bil končno zares buden, sem se naglo ozrl k sosednji slamnjači. Na njej je ležal tuj človek, ki ga nikoli nisem videl.
Vse, kar je odtlej godilo z menoj, je bolelo.